Končno smo dočakali malo obilnejše padavine! Malo se je ohladilo, osvežilo in narava je zadihala s polnimi pljuči.
Trava je zopet ozelenela, gozd pa zaživel. Pričele so rasti tudi gobe in privabile v gozdove veliko ljudi. Med drugimi tudi mene.
V spremstvu mame, sem že kot otrok redno hodila nabirati gobe. Ona je velika ljubiteljica gob in to ljubezen je prenesla tudi name.
Vedno sva nabirali le gobe, ki jih je dobro poznala, nikoli ni pobirala nepoznanih,da bi vmes ne bila kakšna strupena. Običajno sva nabirali jurčke. Na grobo sva jih očistili že kar v gozdu. Če jih je bilo veliko, potem sva doma pripravili pražene gobe, odličen je bil tudi gobov golaž. Če je bilo malo več časa, sva pripravili tudi palačinke z jurčki. Naučila pa me je tudi, kako se pripravi gobova kaša, ta je bila še posebno dobra.
Nabirali sva seveda še kar nekaj drugih vrst gob. Z velikim veseljem sva nabirale marele. Panirane dežnikarice ali po domače pohane marele, so bile redno na našim jedilniku. Prav odlična je bila tudi juha iz lisičk. Teh je bilo običajno vsako drugo ali tretjo sezono v obilju. Nabirali sva še štorovke, te so ponavadi romale v kozarčke. Za moj okus so najboljše vložene. Višek gob sva shranile tudi v zamrzovalnik ali pa jih posušile na soncu. V obeh primerih so kasneje,te gobice, pri kuhi zelo uporabne.
Moja mama me je naučila še nekaj zelo pomembnega – kako se v gozdu kulturno obnaša. Med drugim tudi to, da pustiš gobe, ki jih ti ne nabiraš, pri miru. Jih ne podiraš. Te gobe bo pobral kdo drug, ki jih bolje pozna, kot ti.
Ja, moram priznati, da sem včasih kar jezna, ko zagledam po gozdu ležati različne gobe. Dobro vem, da jih je nekdo nesramno zbrcal. Tega se ne dela, pa tudi, če nekdo misli, da so strupene. Prav žalosten je pogled na pomendrane rdeče mušnice. Pa tako lepo izgledajo! Pustimo jih na miru, naj krasijo okolico.
Živi in pusti živeti!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar