Priznati moram, da sem velika „fenica“ palačink. Ni važno kakšne so, samo, da so! Res pa je, da sem večkrat razmišljala, v čem je „fora“, da so ene precej drugačne od drugih. Mislim na same palačinke, ne na nadev. Ko sem malo listala po raznih revijah, brskala po internetu, sem prišla do kar nekaj spoznanj oz. „kuharskih skrivnosti“. No, nekaj sem jih že vedela, nekaj pa je bilo zame novih. Mogoče pa boste vi vedili že vse, pa jih morate samo priklicati v spomin.
Takole, pa naj naštejem nekaj „skrivnosti“:
rahle in mehke postanejo, če del mleka nadomestite z mineralno vodo;
rahle in mehke so tudi, če iz beljakov stepete sneg in ga na rahlo vmešate v gotovo maso;
rahle in mehke so tudi, če imajo jajca in mleko enako temperaturo okolja, kjer jih pripravljamo (kuhna)
če testu dodate malo sladkorja, postanejo hrustljave;
če želimo imeti krepkejše testo, lahko umešamo razna zelišča, kari ali celo nariban parmezan;
če želimo sladko testo, lahko umešamo sesekljane orehe ali prepraženo kokosovo moko;
če jih želite pripraviti z sadjem , potem se priporoča gosto testo z snegom iz beljakov;
če vam jih slučajno kaj ostane, potem jih lahko naslednji dan narežete na tanke rezance in jih daste v čisto juho;
če jih bo ostalo še narezanih, jih lahko za kar nekaj časa zamrznete (to me je najbolj presenetilo!)
Takole, kar nekaj „znanosti“ je okrog priprave palačink, ki so vsaj zame vedno dobrodošle, pa ni važno s čim so polnene. Zelo rada imam marmeladne, skutine, posebno jih obožujem z orehi, pa palačinke polnjene zjurčki, ja pa ne pozabim, tiste polnjene z mesnim nadevom (kaneloni!), ja te pa še posebno. Že imate kaj skominov? Pa dober tek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar