Čas je za kostanjev piknik!

Jupiii, jesen je tu! Ne samo, da je jesen izjemno prijetno in lepo obdobje, ampak je tudi obdobje, ko pobiramo pridelke in sadove. Za nekatere od teh, smo se morali krepko potruditi, nekatere nam je podarila mati narava.

Eden izmed takih darov je tudi kostanj. Odličen je kuhan, odličen je pečen, da ne govorim o tem, kako odlične so šele sladice, ki jih pripravljamo iz njega. Največ ljudi pripravlja kostanjev pire, ki je za pripravo zelo enostaven. Prav tako je pogosto na naših mizah kostanjeva krema, pa recimo kostanjeva torta, po kateri se ti sline kar cedijo.

Iz kostanja lahko skuhamo tudi odlično kostanjevo kremno juho. Ta te lepo pogreje v hladnih jesenskih dneh. Prav okusna je tudi purica, polnjena z kostanji, pa rdeče zelje z kostanji....itd. No, jedi, ki jih pripravimo iz kostanja je kar precej.

Sama priprava kostanjevih jedi ni problem. Največ preglavic nam vsem skupaj dela lupljenje kostanja. Ja, ta proces je ena izmed bolj zamudnih in zoprnih opravil, a žal brez tega ni mogoče. Malo pomaga, če imamo malo zakrivljen nožek in pa veliko dobre volje. Pa družbo seveda, da hitreje delo steče.

Zelo pomembno je tudi, da ne uporabljamo čisto sveže nabranega kostanja. Dobro je, da nekaj dni prej odleži. Najbolje ga je naložiti v gajbice in hraniti v temnem prostoru in uporabiti šele žez par dni.

Če ste nabrali veliko kostanja, potem boste sigurno za prijatelje pripravili tudi kostanjev piknik. Pa ne pozabite na sladek mošt.

Pa veliko jesenskih užitkov vam želim!!!

Obara - takšna in drugačna

Obara – takšna in drugačna

Obara je slovenska narodna jed, ki se še danes zelo veliko pripravlja. Po raznih gostiščih jo ponujajo kot „specialiteto“.

Najbolj poznana je telečja obara, ki se najbolj pogosto streže skupaj z ajdovimi žganci. Skoraj ni „domačega“ gostišča, ki ne bi to imel na jedilniku. Pri pripravi se seveda uporablja telečje meso (vratovina, prsa ali pa pleče) in pa veliko zelenjave. Še le ta naredi pravi okus. Sama priprava se je z leti malo spremenila, a okus je ostal značilen za obaro.

Prav tako priznana je svinjska obara, ki jo pripravljamo popolnoma enako, kot telečjo obaro, seveda, pa namesto telečjega vzamemo svinjsko meso.

Zelo priznana je tudi kokošja obara. Ta je na domačih jedilnikih precej pogosta. Za to jed lahko uporabimo tudi tiste dele kokoši, ki jih težje uporabimo pri drugih jedeh z kokošjega mesa. Tudi pri tej obari potrebujemo za dober okus veliko zelenjave.

Pripravlja se tudi piščančja obara, ki je zelo podobna kokošji, vendar jo kuhamo dosti manj časa.

Potem je še tu zelo dobra in zdrava kunčja obara, ki jo pripravljamo na več načinov.

Tisti, ki pa obožujejo jagnjetino ali pa kozličje meso, si prav tako lahko skuhajo okusno obaro.

V bistvo je obara zelo podobna juhi, vendar dosti bolj krepka in nasitna. Kot sem že omenila, zraven obar največkrat postrežemo z ajdovimi žganci, drugače pa čisto odgovarja tudi kruh. Pa veliko užitka pri kuhi obare.

Priprava ozimnice

Po dolgem vročem poletju je končno tu jesen. Dnevi so prekrasni. Sicer malo krajši, a nič zato. Tisti čas, ko smo prej bili zunaj, lahko zdaj izkoristimo, med drugim tudi za pripravo ozimnice.

Zdaj, ko je hrana zelo draga, bi bilo škoda, da bi jo ne shranili za kasneje – tisto, ki se jo pač shraniti da. Nasplošno to velja za tiste, ki imajo sadje in zelenjavo doma.

Če imamo doma na razpolago sadje (jabolka, češplje, grozdje, fige, kutine...itd) lahko skuhamo odlične marmelade. Najbolj pogosta je češpljeva marmelada. Domače marmelade so veliko bolj okusne, da ne govorim, da so tudi veliko bolj zdrave, kot kupljene marmelade.

Vložimo lahko tudi veliko različnih solat, paradižnikov, kumaric (na več različnih načinov), rdeče paprike, skratka zelo veliko različne zelenjave.

Če ste spretni v nabiranju gob, si jih boste lahko zelo veliko pripravili za zimsko obdobje. Nekaj jih lahko shranite v zamrzovalnik, nekaj jih lahko posušite in tiste najlepše (recimo mlade jurčke) lahko vložite v kozarce.

Priprava ozimnice je mogoče za nekatere zoprna zadeva, za nekatere pravi užitek. Moja prijateljica pravi, da z možem najbolj uživata, ko skupaj pripravljata ozimnico, kajti takrat imata veliko časa tudi za pogovor.

Žganci in polenta moje babice

Ja, moja babica je dobro kuhala. Na žalost lahko govorim v preteklem času, ker jo na mojo veliko žalost, ni več med nami. Ampak ostali so spomini. Spomini na njen nasmeh, dobroto in tudi na njeno kuhinjo.

Najbolj se spominjam njenih preprostih jedi, ki so bile sestavljene večinoma iz domačih pridelkov. Taka, čisto domača jed, so bili tudi ajdovi žganci. Doma pridelana ajda in v domačem mlinu zmleta ajdova moka. Zraven obvezna domača mast in domači ocvirki. Če je žgance postregla zjutraj, potem smo dobili zraven še belo kavo. Ampak takrat ni bilo prave kave. Črno kavo je skuhala iz mešanice proje, divke in franka. Kadar pa so bili žganci za kosilo, smo zraven jedli večinoma kislo zelje, ali pa v sezoni gob, gobovo juho. Gobovo juho smo jedli tudi pozimi, ker je skrbna babica nekaj gob tudi posušila.

Zelo rada je pripravljala tudi različne polente. Tudi te smo jedli z belo kavo ali mlekom. Če je le imela kaj domačega sira je z njim izboljšala okus polente. Včasih je v polento narezala malo domače prekajene klobase in vse skupaj zapekla v pečici. Zdi se mi, da še zdaj čutim ta okus.

Pripravljala je tudi koruzne žgance, pa bele žgance z krompirjem, tudi razne mešane polente...itd.

Ja, moja babi je bila odlična kuharica.

Ali ročne ure izumirajo?

Ročne ure niso več tisto kar so bile. V zadnjih letih so jih povsem izrinili mobilni telefoni in ročne ure so postale predovsem še modni dodatek. Nekaj zvestih uporabnikov pa še vedno imajo. Med njimi prevladujejo predovsem športni uporabniki, ki uporabljajo ure, ki zmorejo še meriti čas (štoparica), meriti srčni utrip in so odporne na prah, vodo in udarce.

Na drugi strani pa so zelo popularne klasične elegantne ročne ure. Le te kopujejo predovsem pravi ljubitelji ur, ki dajo nekaj na kvaliteto in design. Predovsem ure višjega cenovnega razreda so še vedno statusni simbol. Ampak to niso ure samo za postavljanje pred prijatelji in poslovnimi partnerji, ampak gre resnično za kvalitetno izdelan izdelek.

Zadnje čase so zelo zanimive kakšne bolj inovativne ročne ure, ki se razlikujejo tako v tehnologiji kot izgledu. Klasični primer takšnih ur so ure podjetja „The one“. Le te se ponašajo s sodobnim unikatnim izgledom, ki je takoj prepoznaven. Če bi radi izstopali, je to prava ura za vas.

Je ročnim uram odklinkalo? Še ne in jim verjetno ne bo nikoli. Za to bodo poskrbeli vrhunski proizvajalci športnih in klasičnih ur, kot proizvajalci ročnih ur, ki služijo bolj kot modni dodatek kot karkoli druga. Morda izumirajo navadne preproste ure, a za dobre ročne ure se bo vedno našel prostor.

Kaj skuhati danes?

Velikokrat razmišljam, kaj skuhati danes? To zna biti resen problem, če kuhaš že leta in leta in o tem razmišljaš vsak dan!

Res je, da v trgovinah mrgoli modernih kuharskih knjig in raznih revij z kuharskimi recepti. Ko jih malo prelistaš, dobiš občutek, da moraš takoj domov in kaj od tega skuhati.

A ko doma revijo dobro pregledaš, največkrat ugotoviš, da so ponavadi vsi recepti, ali zelo zakomplicirani, ali so v njih sestavine, ki jih pri nas težko dobiš, ali pa jih veliko sploh ne poznaš. Skratka, iz vseh teh revij običajno skuhaš jed ali dve.

A kje so vse tiste preproste jedi, vsi tisti domači recepti, po katerih so kuhale naše babice? Smo res na to vsi pozabili, smo res željni kuhati same zahtevne, predvsem pa tuje jedi? Konec koncev imamo vsak dan čas, kuhati takšne jedi? Mislim, da večina od nas ne! Da o denarju, ki ga za to potrebujemo sploh ne govorimo.

Tako sem prenehala kupovati revije, rajši malo pobrskam po starih dobrih, zapiskih moje babice, mame, tete... Pri njih najdem kaj preprostega in domačega. Seveda imam tudi veliko svojih receptov, saj kuham že vrsto let.

Res pa je, da se tudi na internetu najde masikaj uporabnega (le kaj bi danes brez interneta!). Kar nekaj preprostih jedi sem našla tam (kulkuharca.si, veselakuharica.com,...itd).

Tam je nekaj res tistih „ta pravih“ domačih receptov. Jedi so okusne, hitro pripravljene in še poceni. To pa večino od nas tudi išče.

Pozabljene kmečke kumare!!!

 Ljudje smo zelo čudna bitja...no, vsaj nekateri smo najbrž taki. Hvala, ne vem komu, se vse skozi spreminjamo. Spreminjajo se naše navade, naši občutki, pa tudi naši okusi. Kar se okusa tiče, mislim predvsem na hrano.

Kot otrok sem bila zelo „ne ješča“. Skoraj nič kar je mama skuhala, niser rada jedla. Res pa je, da sem vse pojedla, ker sem pač morala.

Ampak eno jed, sem pa naravnost oboževala! To so bile kmečke kumare. Že takrat sem jih oboževala, obužujem jih še danes in še vedno ne zgleda, da se jih bom naveličala. Po domače smo jim rekli tople kumare in še vedno zasledim kje to ime.

Pri nas jih imamo radi vsi, še otroci, čeprav današnji mladini običajno bolj dišijo hamburgerji, pa pice, pa …, samo ta „galofaks“ bi jedli.

Tudi priprava te jedi je zelo enostavna. Olupljen in na kocke narezan krompir skuham, odcedim, premečkam, zalijem z mlekom in dodam še naribane kumare. Nazadnje še malo oplemenitim z kislo smetano in okusna jed je pripravljena.

Če je le mogoče, zraven pripravim še zabeljen stročji fižol. Taka kombinacija hrane se je včasih stregla v obdobju obiranja hmelja. Zato to kombinacijo najbolj poznajo savinjčani, saj veste, tam je še vedno največ hmelja v Sloveniji.