Pet jedi, ki jih lahko shraniš v zamrzovalnik

Nobena skrivnost ni, da imamo vse manj in manj časa, denarja pa tudi. Delamo več, imamo pa manj. Ja, čudni časi prihajajo, pravzaprav so že tu.

A kaj bi „jamrali“, nič ne pomaga. Moramo se prilagoditi, predvsem pa bolj organizirati. Dan je prekratek za vse stvari, ki bi jih želeli narediti.

Meni kot ženski veliko časa vzame pripravljanje kosila. Zato sem si tu naredila malo reda. Zdaj jedi, ki jih lahko pripravim vnaprej, kuham v večjih količinah. To pomeni, da jih nekaj skranim v zamrzovalnik (ali skrinjo), predvsem za takrat, ko sem na tesnem z časom.

V večjih količinah vedno kuham: goveji golaž, polnjena paprika, pasulj, segedin golaž in češpljevi cmoki.

Vse te kuhane jedi porazdelim po porcijah, tako, da nimam problemov, ko jih je potrebno vzeti iz zamrzovalnika. Goveji golaž mi pride prav pri pripravi makaronovega mesa, pri mesni rižoti, pri raznih oblikah krompirja...ja, golaž je lahko osnova za marsikatero jed.

Polnjena paprika je bolj sezonsko pogojena jed. Tako, da takrat, ko jo je dovolj na razpolago, jo skuham več in shranim za kasneje. Zelo mi ugaja, ko naslednjič naredim samo še omako, v katero dam kuhati že pripravljene, zamrznjene polnjene paprike. Še malo krompirjevega pireja...., o, sem že lačna.

Pasulj je sicer lahko hitro pripravljen, a ko je res kriza z časom, pride še kako prav vnaprej pripravljen, samo pogrejemo ga še...

Segedin golaž je tudi jed, ki je bolj okusna, če jo pripravljamo v večjih količinah. Tako, da je res pametno, če ga že kuhamo, da ga damo nekaj v zamrzovalnik.

Doma na vrtu mi raste tudi sliva, češplja po domače. Ko so češplje zrele, jih nekaj vložim v kozarce, nekaj pa jih zamrznem in kasneje iz njih naredim češpljeve cmoke. Prav tako pa, ko delam cmoke še iz svežih češpelj, naredim nekaj več cmokov in jih hranim v zamrzovalnik. Vendar te porabim relativno kmalu, ker se mi zdi, da potem krompirjevo testo ni takšno več, kot bi morali biti.

Ja, z naprej pripravljeno hrano lahko prihranimo kar nekaj časa, pa tudi nekaj denarja. Še bolj pomembno pa je, da je to hrana, pri kateri nismo uporabljali nobenih konzervansov, kar pri kupljeni hrani težko rečemo.

Domače marmelade

Tako, več kot polovica leta je že zdavnaj za nami. Prihaja jesen, ki je zame eden izmed najlepših obdobij v letu. Ampak takšna, taprava jesen, takšna, ki jo poznamo iz pred nekaj let. Jutra in večeri bolj hladni, dnevi pa ravno pav lepi in topli.

To obdobje prinese tudi veliko pridelkov, ki jih moramo čimprej shraniti ali porabiti. Slive so dobro obrodile, z njimi moram takoj nekaj narediti, drugače bodo zgnile.Tako jih nekaj spravim v zamrzovalnik, za češpljeve cmoke, iz velike večine pa skuham slivovo marmelado. Imam zelo preprost recept, ki vedno uspe.

Vsako leto pripravim tudi nekaj jabolčne marmelade. Pri tem običajno porabim takšna jabolka, ki niso dobra za ozimnico, velika škoda pa bi bila, da bi jih zavrgla.

Pri nas imamo tudi kutine, iz katerih ravno tako pripravim odličen kutinov džem. Kutine so sadež, ki ni pretirano dober, dokler ni čisto zrel, predvsem pa mora odležati temnem prostoru in omediti. Šele takrat je odličen. Veliko ga uporabljajo tudi pri kisanju zelja in za izdelovanje džemov ter marmelad. V tem primeru jih ni potrebno mediti.

Marmelado lahko naredite tudi iz korenja, grozdja, fig in še iz veliko drugih pridelkov.

Ne glede na to, kakšne marmelade bomo izdelali, moramo paziti na to, da jim ne bomo dodali preveč sladkorja. Vsi vemo, da sladkor ni dober za naše zdravje. Res pa je, da če bomo imeli manj zrelo sadje, in če bomo preveč varčevali z sladkorjem, je velika možnost, da nam se bo marmelada pokvarila.

Tudi pri shranjevanju marmelade moramo paziti na več stvari. Zelo pomembno je, da so kozarci zelo čisti, dobro zaprti in pokriti z odejo, dokler se popolnoma ne ohladijo. Šele nato jih spravimo v shrambo, ki naj bo hladna in temna.

Če še niste nikoli sami kuhali marmelade, vam priporočam, da to naredite. Šele takrat boste videli, s kakšnim užitkom, jo boste kasneje uživali. Pa ne samo vi - cenili jo bodo tudi vaši prijatelji. Saj veste, da to kar sam narediš, ima čisto drugo ceno, kot pa tisto, kar lahko vsak kupi.

Pa še nekaj velja: domače je „naj ta boljš“! Drži kot pribito.

Sezonska zelenjava

Da dragi moji, sezonske zelenjave je zdaj na pretek. Naužijmo se je zdaj, kajti počasi prihajajo meseci, ko je bo bolj malo. Takrat jo bomo morali, če jo bomo seveda hoteli jesti, kupovati v trgovinah. Sam bog ve, od kod pride vsa ta zelenjava, še manj pa vemo, kako je bila pridelana.

Jaz pravim: ni je čez zelenjavo, ki jo sam pridelaš doma!!! Res je, da vsi nimajo take sreče, da bi imeli svoj vrt in morajo zelenjavo vedno kupovati. A vendar ni sveeno, če kupite paradižnik sredi poletja, ali ga hočete jesti za novo leto. Ena izmed zelenjav, ki se ji najbolj pozna, ali je „domača“ ali ni, je sigurno paradižnik.

Ni ga čez domač „paradajz“, pa pika. Paradižnikova solata je zakon! Pa jedi, ki jih lahko z njim pripravimo. Špagete z paradižnikovo omako bi lahko jedla kadar koli. Naredimo si lahko domač kečap, pa paradižnikovo mezgo, pa....še veliko stvari.

Ali so pridelane na domačih tleh ali ne, se prav tako pozna kumaricam. Kumarična solata z jogurtom ali kislo smetano, pa tople kmečke kumare, pa polnjene kumare... Da ne govorim o zeleni solati, ki se najprej prične z berivko, nadaljuje z majsko kraljico, pa endivjo in meni izjemno ljubim motovilcem.

Ja, motovilec z šampinjoni....njami, to morate kdaj poizkusiti. Tu so še špinača (letos jo je bilo obilo), potem blitva, od katere porabim vse. Zeleni del uporabim, kadar pripravljam krompir z blitvo, steblo blitve pa paniram in ocvrem, skupaj z drugo zelenjavo: cvetačo, čebulo, bučke, melancane, pa tudi čebulo. Ocvrto zelenjavo postrežem z tatarsko omako, zraven pa še kakšno solato.

Lahko bi še in še naštevala, a to sploh ni pomembno. Pomembno je, da jemo tisto kar raste tu in zdaj. Pa veliko zdrave zelenjave vam želim.

Enolončnice ali jedi na žlico

Iz vročega poletja smo se kar na enkrat znašli v jeseni. Praktično čez noč. Včeraj smo se še od vročine potili, danes nas pa že zebe. Ravnokar izvem, da na Vršiču sneži. Vse te hitre spremembe slabo vplivajo tudi na naše počutje.

Nič, sprijazniti se bo treba tudi s tem. Pa ne, da se bomo samo bolj oblačili, spremeniti bo potrebno tudi hrano. Do zdaj nam je odgovarjala lažja in hladna hrana, sedaj bo pa čas tudi za tople enolončnice.

Enolončnicam pravimo drugače tudi jedi na žlico. Takšne jedi se kuhajo v enem loncu in jedo z žlico. Kar pomeni, da smo v loncu skuhali nekaj tekočega in nekaj bolj gostega. Enolončnice so za pripravo enostavne in hitro pripravljene.

Ena izmed takih enolončnic je recimo jota. Kombinacija zelja ali repe, fižola, krompirja in suhega mesa. Z njo si takoj pogrejemo telo in dušo. Za njo nič ne zaostaja gobova enolončnica s krompirjem. Zdaj je polno gob, predlagam, da si jih naberete nekaj na zalogo. Na zalogo si lahko pripravimo tudi stročji fižol in si skuhamo boranjo. Pozabiti ne smem seveda raznih obar, pa priljubljenih paprikašev in ne nazadnje tudi zelenjavnih minešter.

Enolončnica, ki jo vsaj jaz pripravim za najmanj dvakrat, je tudi pasulj. Če ga še kaj ostane, ga shranim v zamrzovalnik in ga vzamem ven, takrat ko imam krizo z časom. Ričet je tudi takšna enolončnica, ki jo lahko skuhamo na zalogo. Ali pa jo skuhamo že prejšnji večer, da imamo kosilo za naslednji dan pripravljeno. Kako lepo je, ko po napornem dnevu prideš domov in imaš že vse skuhano...

Seveda je še takih in podobnih enolončnic zelo veliko. Od mesnih, do zelenjavnih. Največja značilnost tako pripravljene hrane je, da se skupaj kuha več sestavin. Prav to naredi jed še bolj okusno, saj se okusi med kuhanjem dobro prepojijo. Značilnost teh jedi je tudi, da običajno telo zelo pogrejejo in se po njih se dobro počutimo.

V času moje mladosti je bilo na mizi veliko več prav teh jedi „na žlico“. Zelo redko so ljudje takrat kuhali več različnih jedi na enkrat. Ni bilo ne časa in ne denarja. Imam občutek, da so taki časi zopet pred nami.

Priprava dobrega krompirjevega testa

 Krompirjevo testo je testo, ki ga vse več ljudi dela doma. Pravzaprav jedi iz krompirjevega testa. Čeprav lahko kupimo v trgovini večino teh izdelkov, se z domačimi ne morejo primerjati. Niti po okusu, če pa upoštevamo faktor zdravja, pa sploh ni primerjave. Doma pač ne dodajamo nobenih konzervansov.

Samo enkrat sem kupila krompirjeve njoke, od takrat naprej, jih delam sama. Res je, da mi to vzame nekaj časa več, a se izplača. Prav tako imamo radi krompirjeve svaljke, ki jih pogosto naredim z prepraženimi drobtinami, zraven postrežem še solato iz svežega zelja. Odlično brez mesno kosilo.

Prav posebno dober izdelek iz krompirjevega testa so češpljevi in marelični cmoki.To dvoje naša družina še posebno obožuje. Ko je sezona tega sadja, si ga vedno nekaj shranim, na zalogo v zamrzovalnik. Če pa imam kdaj malo več sestavin, pa tudi nekaj več časa, naredim več cmokov in že tako pripravljene dam v zamrzovalnik.

Zelo pridejo prav za takrat, ko je za kuho malo časa. Zamrznjene dam potem kar v vrelo vodo, ko pridejo na površje, jih še malo pokuham in odcedim. Zabelim z prepraženimi drobtinicami in posujem z cimetom, ki sem ga predhodnje zmešala z malo sladkorja.

Sama priprava krompirjevega testa je zelo enostavna, vendar ima veliko ljudi pri izdelavi kar nekaj težav. Da testo dobro „rata“ je pomembno več drobnih stvari, ki na prvi pogled niso nič posebnega, a vendar zelo pomembne.

Testo je zelo odvisno od izbire kvalitetnega krompirja. Mora biti takšen, da se dobro sprijema, to se pravi, mora biti mokast. Tudi moka zna biti včasih problem. Ni vsaka dobra, pomembno pa je tudi, da vzamete vsaj polovico ostre moke.  

Niso samo sestavine tiste, ki odločajo o kvaliteti krompirjevega testa, ampak tudi hitrost izdelave. Zelo pomembno je, da sestavine čimprej in zelo dobro premešate. Dlje časa, ko boste mešali testo, bolj bo mehko, težje boste naredili kaj iz njega. To se pravi , da je potrebno v čimkrajšem času poskrbeti za izdelavo testa in izdelkov iz njega.

Ja, krompir je nasplošno zelenjava, iz katere se lahko pripravi ogromno odličnih jedi. Sploh si ne morem predstavljati, da ga kar na enkrat ne bi bilo več. Na svetu bi bilo še veliko več lakote.

Nabiranje gob

 Končno smo dočakali malo obilnejše padavine! Malo se je ohladilo, osvežilo in narava je zadihala s polnimi pljuči.

Trava je zopet ozelenela, gozd pa zaživel. Pričele so rasti tudi gobe in privabile v gozdove veliko ljudi. Med drugimi tudi mene.

V spremstvu mame, sem že kot otrok redno hodila nabirati gobe. Ona je velika ljubiteljica gob in to ljubezen je prenesla tudi name.

Vedno sva nabirali le gobe, ki jih je dobro poznala, nikoli ni pobirala nepoznanih,da bi vmes ne bila kakšna strupena. Običajno sva nabirali jurčke. Na grobo sva jih očistili že kar v gozdu. Če jih je bilo veliko, potem sva doma pripravili pražene gobe, odličen je bil tudi gobov golaž. Če je bilo malo več časa, sva pripravili tudi palačinke z jurčki. Naučila pa me je tudi, kako se pripravi gobova kaša, ta je bila še posebno dobra.

Nabirali sva seveda še kar nekaj drugih vrst gob. Z velikim veseljem sva nabirale marele. Panirane dežnikarice ali po domače pohane marele, so bile redno na našim jedilniku. Prav odlična je bila tudi juha iz lisičk. Teh je bilo običajno vsako drugo ali tretjo sezono v obilju. Nabirali sva še štorovke, te so ponavadi romale v kozarčke. Za moj okus so najboljše vložene. Višek gob sva shranile tudi v zamrzovalnik ali pa jih posušile na soncu. V obeh primerih so kasneje,te gobice, pri kuhi zelo uporabne.

Moja mama me je naučila še nekaj zelo pomembnega – kako se v gozdu kulturno obnaša. Med drugim tudi to, da pustiš gobe, ki jih ti ne nabiraš, pri miru. Jih ne podiraš. Te gobe bo pobral kdo drug, ki jih bolje pozna, kot ti.

Ja, moram priznati, da sem včasih kar jezna, ko zagledam po gozdu ležati različne gobe. Dobro vem, da jih je nekdo nesramno zbrcal. Tega se ne dela, pa tudi, če nekdo misli, da so strupene. Prav žalosten je pogled na pomendrane rdeče mušnice. Pa tako lepo izgledajo! Pustimo jih na miru, naj krasijo okolico.

Živi in pusti živeti!!!

Boranja in druge jedi iz stročjega fižola

Kot skoraj vsak dan, tudi danes razmišljam, kaj naj skuham. Vedno najprej razmislim, kaj imam doma na vrtu, kajti zelo rada uporabljam sezonsko zelenjavo. Nasplošno uživam, če zelenjavo naberem kar doma. Vem, da ni škropljena in ne gnojena z umetnimi gnojili.

Letos mi je suša malo zmanjšala pridelek, žal, tukaj nimam kaj narediti. Pogled se mi ustavi na stročjem fižolu. Vedno posadim samo nizkega. Letos ga je bilo sicer bolj malo, a dovolj, da se ga bomo nekajkrat najedli.

To se pravi, ena izmed sestavin današnjega kosila bo sigurno stročji fižol. Stopim do zamrzovalnika in odločitev pade: danes bo na jedilniku boranja.

Boranja je pri nas doma zelo priljubljena jed. Smo vse jedi, tako, da ni problema kuhati. Sicer več zelenjave, kot mesa. Boranja je pa ravno nekje vmes. Nekaj zelenjave in nekaj mesa. Temu se reče, volk sit in koza cela.

Boranja je hitro pripravljena jed. Fižol na hitro očistim in ga dam kuhati. Ta čas, ko se fižol kuha, pripravim še omako iz čebule, česna in seveda mesa. Na začimbe seveda ne smem pozabiti. Ko je meso skoraj kuhano, mu dodam še kuhani stročji fižol. Nekaj fižola kar takoj pojem, obožujem namreč stročji fižol. Jedla bi ga lahko trikrat na dan.

Če je le mogoče, ga vedno dam kuhati malo več. Kolikor ga ne uporabim za boranjo, ga uporabim še za fižolovo solato. Odličen je pa tudi zabeljen z ocvirki. Tako pripravljenega postrežem z toplimi kumaricami.

Tako, fižol premešam z mesno omako in pustim še malo, da vse skupaj prevre, da se okusi prepojijo.

Boranja je res odlična enolončnica, katero si je vredno, vsaj v času, ko je stročjega fižola dovolj, večkrat skuhati.